Materada (Fulvio Tomizza, 1960; estratto)

Materada (odlomek; slov. prevod Rado Bordon, Viktor Bravar, 1989)

La partenza di Bortolo da Giurizzani fu per noi come quando una pecora riesce a trovare uno spiraglio tra la siepe per buttarsi nell’altro campo e allora le altre perdono la testa e lasciano lì tutto per correrle dietro.

Le cittadine dell’Istria si stavano svuotando giorno per giorno, specie quelle della costa, e per noi era ormai diventata un’abitudine vedere in quei giorni i soliti camion traballanti di povere masserizie lasciare Umago e Buje e dirigersi alla volta di Trieste. Ma chi avrebbe mai pensato che alla fine si sarebbe mossa anche la campagna?

Si vede che ognuno faceva i suoi affari in segreto; e d’un tratto scoppiò la bomba: ecco che tutti partivano. Alla sera si parlava con un amico all’osteria ‒ non si parlava di altro in quel tempo ‒ e lui che diceva sempre “morire sì, ma a casa mia” già lo trovavi cambiato, già un po’ in forse anche lui, e la mattina dopo sapevi che era andato a Umago a presentare domanda di opzione. Fu come una grandinata; anche la gente sembrava un’altra. Il suocero non partiva se non partiva la figlia, il genero si trovava contro tre contro quattro, era messo alle strette, e infine doveva rassegnarsi; e allora anche i genitori e i fratelli di lui partivano.

Al funerale del vecchio Rosso di Pizzudo già si poteva calcolare che se ne sarebbe andata via circa la metà. Mentre si aspettava sotto le acacie il prete croato di Buje, non si faceva che parlare, che osservare, raccontare le ultime nuove, e battere e intendere ognuno la sua. Non ci fu mai tanta gente a un funerale e ben pochi salirono a buttar l’acqua al povero morto e neanche le donne piangevano. Chi aspettava il camion di giorno in giorno, chi si preparava a presentare la domanda, chi aspettava che si decidessero prima gli altri e intanto faceva il furbo, ascoltava un po’ qua e un po’ là per studiare meglio la situazione. Per primi si mossero quelli come Bortolo, i quali o avevano i figli dall’altra parte o il lavoro, e che comunque sarebbero partiti non appena avessero alzato le sbarre al posto di blocco. A questi appartenevano anche coloro che avevano fatto la galera, si erano dimostrati sempre contrari, e a suo tempo erano stati privati della carta d’identità e anche delle tessere del sale e del vestiario. Poi venivano quelli che non possedevano che le loro braccia di fatica e per loro lavorare di qua o lavorare di là faceva suppergiù lo stesso e allora seguivano la corrente, tanto più che qualcuno poteva contare sul fratello o sullo zio che gli avrebbe fatto il richiamo per l’America.

Ma quel giorno a Pizzudo si sentì dire che anche i forti proprietari di Fiorini si preparavano a partire; “anche loro se ne andranno” si diceva, “loro che non hanno mai fatto meno di cento ettolitri di vino a testa ogni anno, mai meno di settanta quintali di grano”.

Voleva dire che qui non c’era più niente da fare, che qui sarebbe rimasto solo chi si era compromesso nella politica o chi era troppo povero per lasciare la propria miseria e non si sarebbe mai ingegnato a far niente di buono.


In Materada Tomizza adotta il punto di vista di un contadino istriano negli anni dell'esodo. Nel passo che stiamo per leggere affronteremo i drammatici istanti della decisione di lasciare l'Istria.

Fulvio Tomizza, scrittore triestino di origini istriane, nacque nei pressi di Umago. Già da bambino manifestò vivo interesse per la scrittura. Dopo aver ottenuto il diploma al liceo-ginnasio di Capodistria, si iscrisse prima all'università di Lubiana e poi a quella di Belgrado, dove studiò lingue e letterature romanze e arte drammatica. Nel 1954 si trasferì a Trieste, dove diede avvio alla sua produzione letteraria, affermandosi soprattutto con il romanzo Materada (1960). Uno dei tipici temi della sua produzione è quello della perdita d'identità degli esuli istriani. Tomizza trae ispirazione soprattutto dalla sua terra e dalla convinzione che le popolazioni di confine siano indissolubilmente legate da un comune destino. Questa tematica è presente nella Trilogia istriana, composta, oltre che da Materada, anche dai romanzi La ragazza di Petrovia (1963) e Il bosco di acacie (1966). Il romanzo Il male viene dal Nord (1984) descrive la temperie culturale nell'Europa dei secoli XVI e XVII. Tomizza fu insignito di numersoi premi. Morì a Trieste nel 1999.


Materada (Fulvio Tomizza, 1960; odlomek; prevod Rado Bordon, Viktor Bravar, 1989)

Bortolov odhod iz Juricanov je bil za nas nekaj takega, kar se dogaja takrat, kadar kaka ovca najde odprtino v živi meji in se skoznjo požene na sosedno polje, medtem ko vse druge ob tem izgubijo glavo, tako da zapustijo tam vse in zdirjajo za njo.

Istrska mesteca so se praznila dan za dnem, še posebno tista ob obali; prešlo nam je že kar v navado, da smo v teh dneh gledali iste majave tovornjake, ki so, obloženi z revnim pohištvom, zapuščali Umag in Buje ter se usmerjali proti Trstu. Le komu bi bilo kdaj prišlo na misel, da se bo nazadnje zganilo tudi podeželje?

Kakor kaže, je svoje zadeve vsakdo urejal na skrivnem; in kar naenkrat je eksplodirala bomba: odhajali so vsi.

Še prejšnji večer si se s prijateljem pogovarjal v gostilni (in v tistih dneh ni beseda tekla o ničemer drugem), a prav ta prijatelj, ki je zmeraj zatrjeval, da »če že moram umreti, hočem umreti na svojem domu«, se je, kakor si lahko opazil, nekam spremenil, že nekako popuščal, češ da »morda« tudi on; naslednje jutro pa si zvedel, da je odšel v Umag vložit prošnjo za izselitev.

Bilo je, kakor da se usipa toča; tudi ljudje so bili videti drugačni. Tast ni odhajal, če ni odhajala tudi hči; zet se je znašel nasproti trem ali štirim, ti pa so pritisnili nanj, tako da se je moral nazadnje sprijazniti z usodo; in takrat so se za odhod odločili tudi starši in bratje.

Na pogrebu starega Rošija iz Picuda je bilo že moč zračunati, da jih bo odšla približno polovica. Medtem ko smo pod akacijami čakali na prihod hrvaškega duhovnika iz Buj, nismo počeli nič drugega razen tega, da smo se pogovarjali, opazovali, si pripovedovali zadnje novice, kar naprej ponavljali isto in razlagali vsak svoje.

Še nikoli poprej ni bilo pri kakem pogrebu toliko ljudi; le prav malo jih je prišlo tja gor pokropit ubogega mrliča in niti ženske niso jokale. Ta in oni je pač dan na dan pričakoval tovornjak, kdo drug se je pripravljal, da bo vložil prošnjo, tretji je čakal, da se poprej odločijo drugi, in se je medtem delal neumnega, vmes pa je poslušal nekoliko pri enih in nekoliko pri drugih, da bi bolje preštudiral situacijo.

Prvi so se premaknili taki kakor Bortolo, ker so pač imeli na drugi strani otroke ali pa zaposlitev; ti bi tako in tako odpotovali že isti hip, ko bi se pred njimi dvignila rampa na obmejnem prehodu. Mednje so sodili tudi tisti, ki so bili okusili zapor in so zmeraj odkrito kazali svoje nasprotovanje, svoj čas pa so bili ostali brez osebne izkaznice, prav tako brez živilskih kart za sol in za oblačila.

Nato so prihajali tisti, ki niso imeli drugega razen svojih delovnih rok, tako da jim je bilo pravzaprav vseeno, ali garajo na tej ali oni strani meje, in so potemtakem sledili toku, še bolj zategadelj, ker je ta ali oni med njimi lahko računal na brata ali na strica, ki da ga bo povabil v Ameriko.

Toda tistega dne je bilo v Picudu slišati, da se tudi močni posestniki iz Fjorinov pripravljajo na odhod. »Tudi oni bodo odšli«, so pravili ljudje, »oni, ki vsa leta niso nikoli pridelali manj od sedemdeset stotov žita.«

To pa je pomenilo, da tu ni več kaj početi, da bo tu ostal le tisti, ki si je dobro ime zapravil s politiko, ali tisti, ki je prereven, da bi lahko zapustil svojo revščino, in ki se ne bi nikoli znašel pri nobenem resnem delu.


V Materadi Tomizza preda besedo kmečkemu človeku iz Istre v letih eksodusa. V odlomku avtor opisuje dramatične trenutke odločitve za odhod iz Istre.

Fulvio Tomizza (1935–1999), tržaški pisatelj istrskih korenin, se je rodil v bližini Umaga. Že kot otrok je kazal nagnjenje k pisanju. Po končani gimnaziji v Kopru se je vpisal na ljubljansko in nato še beograjsko univerzo, kjer je študiral romanistiko in gledališko umetnost. Leta 1954 se je preselil v Trst, kjer je začel ustvarjati. Uveljavil se je predvsem z romanom Materada. V njegovih delih se često pojavlja tematika izgube identitete istrskih beguncev. Tomizza črpa navdih predvsem iz svoje zemlje; bil je namreč prepričan, da so ljudje ob meji neločljivo vezani na skupno usodo. Ta tematika je prisotna v romanih Trilogia istriana/Istrska trilogija, ki vključuje, poleg Materade še romana La ragazza di Petrovia/Dekle iz Petrovije (1963) in Il bosco di acacie/Akacijev gozd (1966). V kasnejših delih se avtor poglobi v tematiko nihanja med realnim in fantazijo (L’albero dei sogni, 1969), posveča pa se tudi zgodovinskemu romanu (La città di Miriam/Miriamino mesto, 1972, L’amicizia/Prijateljstvo, 1980). Med temi izstopa Il male viene dal Nord/Zlo pride s severa (1984), v katerem avtor opisuje kulturno vzdušje v Evropi v 16. in 17. stoletju. Slovenski tržaški skupnosti je posvečen roman Gli sposi di via Rossetti/Mladoporočenca z ulice Rossetti (1986). Tomizza je prejel številna literarna priznanja. Umrl je v Trstu leta 1999.


→ Literarna pešpot po Trstu/Itinerario letterario per Trieste; produkcija/produzione: Raziskovalni center za humanistiko, Univerza v Novi Gorici in projekt/e progetto EDUKA2: Čezmejno upravljanje izobraževanja/Governance transfrontaliera dell'istruzione. Urednica/Curatrice: Ana Toroš; zasnova sistema povečane resničnosti/ideazione del sistema di realtà aumentata: Aleš Vaupotič; 3D model/modello 3D: Narvika Bovcon; tehnična izvedba/esecuzione tecnica Sapiens.